Pravnih rešitev za zaposlovanje oziroma opravljanje dela, prodajo izdelkov in nudenje storitev je veliko. Imamo podjemne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, avtorske pogodbe, študentske napotnice, nato pa še račune in podobne rešitve. Seveda vsaka služi določeni situaciji, univerzalne rešitve pa ni. Tako tudi pogodba o delu ni vedno prava izbira, medtem ko je v nekaterih primerih nedvomno najbolj smiselna rešitev. V katerih torej pride v poštev in v katerih ne?
Pogodba o delu oziroma podjemna pogodba se najpogosteje primerja s pogodbo o zaposlitvi, kjer se že izkažejo glavne značilnosti in ustreznost obeh. Obe urejata opravljanje dela, glavna razlika pa je v trajanju. Podjemna pogodba se sklene v primeru, da gre za enkratno oziroma kratkoročno delo. Gre za točno določen posel, ki ni določen s časovnim trajanjem, temveč s tem, da se opravi. Pogodba o zaposlitvi pa pride v poštev takrat, ko je delo dolgoročno oziroma se ponavlja – ta pogodba se običajno sklene za daljši čas, ni omejena z določenim poslom ali neko konkretno nalogo.
Pogodba o delu je torej prava izbira takrat, ko se v zameno za plačilo opravlja določen posel. Takšnih situacij je ogromno: popravila, montaže, izdelave, oblikovanje, pa tudi prevajanje, pisanje, vodenje …
Kaj določa pogodba o delu?
Seveda mora pogodba o delu vsebovati vse nujne podatke, ki določajo vsebino posla ter plačilo. Točno mora biti navedeno, za kakšen posel gre, kakšne so naloge in obveznosti izvajalca, prav tako pa morajo biti zapisane obveznosti plačnika, predvsem seveda tiste, ki so vezane na plačilo – višina, rok in način plačila. V določenih primerih je višina plačila sicer že določena z obvezno tarifo ali drugimi določili.
Pogodba o delu nato velja kot pravni akt, ki zavezuje izvajalca in plačnika. Prvega, da bo delo opravil, kot je določeno v pogodbi, drugega pa, da bo v skladu s pogodbo delo plačal.
